Krhko testo, ki se kar topi v ustih in se pomeša z dišečim sočnim nadevom. Jabolčna pita s svojim značilnim okusom in vonjem simbolizira toplino, domačnost in udobje, zato ni nič nenavadnega, da nam zadiši ravno v jesenskem času. Nenazadnje so njena glavna sestavina jabolka, ki so v tem času lahko dostopna.
Za izdelavo pite lahko uporabimo različne vrste jabolk: sladke, kisle, mehke, trde, velike, majhne ... Tako je to pecivo odlična ideja za takrat, ko imamo doma veliko jabolk, ki morda ne gredo tako v promet, ker so premajhna, prekisla ali premehka.
Jabolčni nadev, ki je ključen del peciva, je pripravljen še iz sladkorja in cimeta, pogosto tudi masla, v nekaterih receptih pa ga začinijo še z limonovim sokom, muškatnim oreščkom in drugimi začimbami. Skratka, gre za sestavine, ki jih imamo skoraj vedno pri roki.

Navadno ima pita dve plasti testa – podlago, na katero naložimo jabolčni nadev, in nato še skorjo. Skorja je lahko iz enotne plasti ali pa je izdelana v obliki mreže iz testa, narezanega na tanjše trakove.
V nekaterih receptih spodnjo plast testa spečejo posebej, zato da ostane hrustljava oziroma da preprečijo, da bi se prepojila in zmehčala zaradi jabolčnega nadeva.
Izvor in različice jabolčne pite
Najstarejši ohranjen recept za jabolčno pito je v kuharici kralja Riharda II. iz leta 1381, ki jo je natisnil angleški pesnik in pisatelj Geoffrey Chaucer. V receptu so poleg jabolk naštete še naslednje sestavine: začimbe, fige, rozine in hruške. Vse skupaj so dali v ovoj iz krhkega testa. Kot barvilo za nadev so v tem receptu uporabili žafran.
Pogosto jo postrežejo s stepeno smetano, sladoledom ali celo z rezino čedarja, vrsto angleškega trdega sira. Kombinacija čedarja in jabolčne pite je priljubljena predvsem v nekaterih delih Anglije, pa tudi v ameriških regijah Srednji zahod in Nova Anglija.
Sicer pa se je do 17. stoletja jabolčna pita razširila po skoraj vsej Evropi, med drugim se je znašla tudi na italijanskih, nemških in francoskih jedilnikih. Tako obstaja nešteto različic tega peciva. Razlike so predvsem v testu, načinu peke in tudi dodanih začimbah.

Nizozemska jabolčna pita
Zgodovina nizozemske jabolčne pite sega v srednji vek. Tako se je v eni prvih kuharic v nizozemščini iz leta 1514 pojavil tudi recept za Appeltaerten oziroma jabolčno pito. Stari recept je na videz preprost: krhko testo, rezine olupljenih mehkih jabolk in še en sloj istega testa. Nato so vse skupaj spekli v litoželezni posodi s pokrovom (t. i. dutch oven).
Ko se je testo zapeklo, so na sredini odstranili zgornjo plast testa. Pečena jabolka so nato odstranili in pretlačili s pomočjo cedila, nato pa so jih vrnili v testo in zmešali z leseno žlico, pri tem pa dodali različne začimbe, kot so kardamom, ingver, cimet, muškatni orešček in klinčki, sladkor v prahu in sladko smetano. Ko so sestavine dobro premešali, so pito znova vrnili v pečico, da se je nadev nekoliko strdil.
Dandanes redkokje najdete takšno nizozemsko jabolčno pito, saj je recept precej poenostavljen. Obstajata dve različici tradicionalne nizozemske jabolčne pite: z drobljencem po vrhu (appelkruimeltaart) in z mrežo iz testa (appeltaart). Značilni sestavini nadeva nizozemske jabolčne pite sta cimet in limonov sok, poleg tega pa mu pogosto dodajajo tudi maslo, rozine in celo mandljevo pasto.
Ta jabolčna pita se od drugih nekoliko razlikuje tudi po teksturi. Za pripravo namreč po navadi uporabljajo trša in rahlo kiselkasta jabolka.

Francoska 'Tarte Tatin'
Francoska različica jabolčne pite Tarte Tatin je prav zares obrnjena na glavo, zato se precej razlikuje od drugih različic tega peciva. Pripravljajo jo namreč tako, da pekač najprej potresejo s sladkorjem, rezinami jabolk in začimbami, na koncu pa nadev prekrijejo s plastjo testa. Tako jabolka med peko karamelizirajo, ko je testo pečeno, pa pito pred serviranjem obrnejo na glavo, tako da je sadni del na vrhu, testo pa spodaj.
Tarte Tatin naj bi nastala v začetku 20. stoletja v restavraciji La Garre v kraju Lamotte-Breuvron, ki je bila sicer znana po navadni jabolčni piti. A ena od sester Tatin, ki je delala v restavraciji, je nekoč pri pripravi dno pekača pozabila obložiti s testom. Ker sladice ni želela zavreči, je nadev iz jabolk preprosto prekrila s testom in pito spekla v pečici. Pečeno pecivo je nato obrnila na krožnik in dobila odlično sladico s karameliziranimi jabolki.
Švedska jabolčna pita
Švedska različica jabolčne pite je bolj variacija jabolčnega drobljenca kot peciva iz testa. Pogosto za pripravo testa uporabljajo krušne drobtine namesto moke, včasih pa jo nadomestijo celo z ovsenimi kosmiči, ki jih zmešajo z jajcem. V številnih receptih zgornjo plast pripravijo iz zdrobljenih piškotov, sestavinam pa lahko dodajo tudi mlete oreščke.
Jabolka olupijo in narežejo na rezine, jim dodajo sladkor in začimbe ter jih nadevajo v pekač. Nato nadev povsem prekrijejo z maso iz drobtin (ali zdrobljenih piškotov) in jajc. Sladico nato pečejo, dokler se jabolka ne zmehčajo, skorjica pa se zlatorjavo zapeče.

Ameriška jabolčna pita
Čeprav ne jabolka ne jabolčna pita ne izvirajo iz ZDA, so si jo Američani povsem prisvojili. Jabolčna pita celo velja za neuradni simbol ZDA in je ena od najbolj priljubljenih sladic za crkljanje, ki jo uživajo tako toplo kot hladno, z dodatki ali brez. V ameriški zvezni državi Vermont celo velja za nacionalno sladico.
Američani naravnost ljubijo jabolčno pito. Že stoletja poznajo celo rek tako ameriški kot jabolčna pita. V ameriških virih je bila jabolčna pita prvič omenjena leta 1697 v knjigi Allena Metcalfa Amerika v številnih besedah: Besede, ki so oblikovale Ameriko. A v ZDA so jabolčno pito najverjetneje prinesli švedski, nizozemski in britanski priseljenci v 17. in 18. stoletju, potem ko so v ZDA s seboj najprej prinesli različne vrste jabolk oziroma jablan.
Do 20. stoletja je jabolčna pita postala tako ključen del ameriške kulture, da so jo preimenovali kar v ameriško pito. Omenjena je v literarnih delih, popularni glasbi in filmih. Nenazadnje je Ameriška pita znana mladinska komedija s preloma tisočletja.

Slovenska jabolčna pita
Tudi pri nas je jabolčna pita tradicionalno pecivo, ki so ga pekle naše babice in še pred tem njihove babice. Pogosto so krhko testo pripravljale z oljem, saj so s tem prihranile čas, pa tudi denar. Od nekaterih drugih vrst jabolčne pite se slovenska različica razlikuje tudi po tem, da so jabolka za nadev po navadi naribana.


Jesen je čas, ko imamo domačih jabolk res v izobilju. Preizkusite katero od naštetih različic jabolčne pite ali pa kakšno drugo pecivo iz jabolk:


